Radiotrofni fungarij ali kako narediti plašč za Marie Curie

Xcenter, Delpinova 20, Nova Gorica
07. december 2023 – 19. januar 2024

Postavitev razstave je organizirana v sklopu projekta Laboratorij za prihodnost hrane, ki ga sofinancira javni Zavod GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica.

“Tkanina je prva arhitektura telesa; ščiti, zakriva in razkriva; nosi našo težo, nas ovije ob rojstvu ter odene v spanju in smrti.” – Ann Hamilton

Drage Zemljanke in Zemljani,
Upamo, da ste dobro!

Z delom Marie Curie in njenih sodelavcev na začetku dvajsetega stoletja je odkritje radioaktivnosti sprožilo velik znanstveni in tehnološki napredek. Vzporedno so se odvijale manj znane zgodovine pravne, socialne in čustvene odpornosti. Medtem so se ranljive družbene skupine borile in se še vedno borijo za preživetje.

Potem ko je sevanje povzročilo telesni propad Marie Curie, so ji v radioaktivni gozd sledili številni drugi. Vsak od njih je prispeval nove nauke za tiste, ki so preživeli. Leta 1928 so radijeva dekleta, tovarniške delavke, ki so barvale številčnice ur s samosvetlečo barvo, na sodišču začele svoj dolgotrajni boj za delavske pravice proti delodajalcem, ki jih niso obvestili o tveganju lizanja čopičev, namočenih v radijevo barvo. Leta 1945 je na Sadako Sasaki v Hirošimi padal črni dež radioaktivnega pepela. Deset let pozneje je Sadako v upanju na preživetje začela zlagati tisoč papirnatih žerjavov, kar je trajalo do zadnjega dne njenega življenja. Od leta 1950 rudarji urana Diné, znani tudi kot Navajo, neprostovoljno prakticirajo socialno in ekonomsko odpornost, medtem ko jim smrtonosni radioaktivni izotopi z zanimivim imenom radonske hčere še naprej povzročajo raka na pljučih.

Leta 1991, pet let po jedrski eksploziji v Černobilu, so v reaktorju številka štiri našli dvanajst vrst radiotrofnih gliv, ki proizvajajo melanin. Melanizirane glive presnavljajo radioaktivnost v energijo in uspevajo v enem najbolj toksičnih okolij, kar jih pozna človek. Le nekaj mesecev po tem, ko so jih oblasti evakuirale z izključitvenega območja Černobila, se je skupnost starejših žensk vrnila v edini dom, ki so ga poznale. Černobilske babuške kljub nevarni stopnji sevanja še danes živijo na tem območju. Zanje je moč pripadnosti močnejša od strahu pred radioaktivno nevarnostjo. Leta 2018 so bile radiotrofne gobe prvič poslane na Mednarodno vesoljsko postajo, kjer so jih preizkusili kot ščit pred sevanjem.

Radiotrofni fungarij je poklon (ne zgolj) ljudem, ki so trpeli in dali svoja življenja, da bi nas poučili o življenju v radioaktivni toksičnosti. Ko potujemo skozi gozd zgodovine, nam vsaka pot pripoveduje drugačno zgodovino. Ko se premikamo skozi trkajoče in prepletene prostore, čase in perspektive ljud in gliv, sledimo eni od radioaktivnih trajektorij, da bi poiskali znanje in zbrali zgodbe o zaščiti. Radiotrofni fungarij služi kot knjiga nege in oskrbe, ki povezuje zgodbe iz preteklosti v mreže za strašno prihodnost. Zamislite si glive, ki tvorijo ščite proti sevanju, rastejo v plašče, obrazne maske, odeje, šale in podobno, da bi zagotovile zaščito tistim, ki sta jih žrtvovala patriarhalni kapitalistični sistem in jedrski kolonializem. Podnebne spremembe in jedrska grožnja so neizbežne, preteklost radioaktivne škode pa je bila medtem že detonirana. Kaj se lahko naučimo? Kako ravnati?

Radiotrofni fungarij je raziskava v teku. Zanimajo jo načini zaščite življenj ljud in gliv pred škodljivim radioaktivnim in UV-sevanjem z razvojem simbiotskih medvrstnih odnosov, ki bi v spremenjenih podnebnih razmerah lahko prerasli v ščite in zatočišča.

Z ljubeznijo,
bodite varno,
Eona

Pretekle postavitve:

11. Festival IZIS: Osnovni delci, Skladišče Libertas, Koper, Slovenija | 6. – 22. 10. 2023
Samostojna postavitev, osmo/za | 15. 12. 2022 – 10. 1. 2023

Kolofon

Saša Spačal & Kaitlin Bryson:
Radiotrofni fungarij ali kako narediti plašč za Marie Curie, 2022

Znanstvena podpora in svetovanje:
dr. Nina Gunde-Cimerman, dr. Polona Zalar, Barbara Kastelic-Bokal (Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta; Ljubljana)
Ana Gubenšek, mag. mikrobiol. (Center odličnosti InnoRenew CoE, Izola)
Pomoč pri izvedbi: študentje študijskega programa Mikrobiologija (Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta), v okrilju izbirnega predmeta Mikologija.

Video okolja in animacija: Matea Friend

Video raziskava in materiali: Kaitlin Bryson

Storyboard, animacija in montaža: Saša Spačal

Zvok: Saša Spačal

Betonski paneli: Andrej Škufca, Neja Zorzut, Igor Trunk

Izvedbeni načrt za špansko steno: Lovrenc Košenina

Konstrukcija španske stene: Jože Zajc

Produkcija: Uroš Veber, Tjaša Pogačar (Zavod Projekt Atol)

S podporo: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana

Organizacija postavitve v Xcentru: Zavod Kersnikova, Xcenter Nova Gorica

Bios

Saša Spačal je postmedijska umetnica, ki dela na presečišču raziskovanja živih sistemov, sodobne in zvočne umetnosti. Njeno umetniško raziskovanje se osredotoča na prepletenosti kontinuuma med kulturo in okoljem. Z razvojem tehnoloških vmesnikov in vzpostavljanjem odnosov z organskimi in mineralnimi akterji obravnava posthumano situacijo s poudarkom na biopolitikah in nekropolitikah sodobnega časa. Njena dela so bila predstavljena na številnih domačih in mednarodnih prizoriščih kot so Ars Electronica Festival (AT), Prix Cube Exhibition (FR), Transmediale Festival (DE), Athens Digital Arts Festival (GR), Perm Museum of Contemporary Art (RU), Onassis Cultural Center Athens (GR), Chronos Art Center (CN), Eyebeam (US), Cynetart Festival (DE), National Art Museum of China (CN), MSUM (SI), Galerija Kapelica (SI), Device_art (HR), Art Laboratory Berlin (DE), Sonica Festival (SI), Kiblix Festival (SI), Gallery of Contemporary Art Celje (SI), Museum of Contemporary Art Vojvodina (RS), Lisboa Soa Festival (PT). Za svoja dela je prejela tudi nagrade in nominacije, med njimi za Prix Ars Electronica, Ars Electronica Starts Prize, Japan Media Art Award, Prix Cube, New Technology Art Award in New Aesthetica Prize.

Saša Spačal

Kaitlin Bryson je umetnica, ki se ukvarja z okoljsko in socialno pravičnostjo. Njena umetniška praksa in aktivizem se osredotočata na biološke in metafizične aplikacije zdravljenja, s katerimi se odziva na vseprisotna oškodovanja, ki se dogajajo v svetu. Brysonova dela predvsem z glivami kot materialom, metaforo in sodelavci za svoja umetniška dela.

Magistrirala je iz umetnosti in ekologije na Univerzi v Novi Mehiki, trenutno pa živi in ustvarja na zahodu Združenih držav. Prejela je podporo fundacij Lannan in Andrew W. Mellon za ustvarjanje ekološko remediacijskih umetniških del na nacionalni in mednarodni ravni. Leta 2019 je Bryson soustanovila The Submergence Collective, okoljski umetniški kolektiv, ki se osredotoča na projekte, ki si predstavljajo bolj sodelovalno, ustvarjalno, upanja polno in ekološko povezano prihodnost za našo človeško vrsto in preostali živi svet.

Kaitlin Bryson