Piscis ludicrous / Zamaknjeni pogled (Ligofilija)

 

Sploh biti nekaj – kamen, kuščar, človek – je biti zavit.
Kako si misel želi, da bi se lahko zvijala in obračala kot kačja poezija.
Timothy Morton (Dark Ecology)

V video eseju Piscis ludicrous / Zamaknjeni pogled (Ligofilija) umetnica z več vidikov predstavlja nečloveški subjekt – mehiškega salamandra aksolotla, enega od mnogih nekosmatih prijateljev, ki so skozi zgodovino zamikali človeški um:

• aksolotl kot vrsta, ki ji grozi izumrtje v naravnem okolju;
• aksolotl kot predmet znanstvenih raziskav zaradi njegovih neverjetnih regenerativnih sposobnosti, ki obljubljajo večno življenje;
• aksolotl kot kulturna dediščina v biopolitičnih in dekolonialnih odnosih, kot vez z mitologijo v sodobnem svetu.

Umetnica postavlja potopitveno in poetično vizualno zvočno krajino, da bi gledalce na ravni čutnih zaznav spodbudila k razmisleku o novih (ekoloških) realnostih v času antropocena (ne glede na morebitne moralne sodbe). Z opremo za terensko snemanje je vstopila v življenjsko okolje aksolotlov in o razmerah v ekologiji razpravljala z nekaterimi znanstveniki, etnobiologi, kmeti (chinamperas) in drugimi izvedenci, ki spremljajo/motrijo zelo velike spremembe v aksolotlovem ekosistemu.

Aksolotli, ujeti v resničnost ekološke katastrofe, so skozi stoletja oblikovali številne predstave ljudi, ki so se z njimi srečevali. Španski naturalist je v 16. stoletju zabeležil njihovo ime v jeziku nahuatl in si zamislil latinsko ime piscis ludicrous – smešna riba. (Henderson, 16) V kratki zgodbi »Aksolotl« Julia Cortázarja je pripovedovalec zamaknjen, uročen. Doživi lastno metamorfozo, spreminjanje v aksolotla: »Gledal sem jih eno uro in potem odšel, ne da bi lahko mislil na kaj drugega.« Video esej ponuja večplasten pogled na živali in gledalec/ka doživlja podoben zamik kot tisti, o katerem piše Cortázar. Izziva dojemanje odnosa med nečloveškim subjektom in človekom. Raziskuje, kako bi lahko opažali parametre ekoloških potreb drugih vrst v času temne ekologije.

Aksolotli so stare Azteke fascinirali zaradi nenavadnega videza in izjemnih regenerativnih sposobnosti. Verjeli so, da je aksolotl utelešenje boga Xolotla, ki je bil brodnik umrlih v podzemni svet in bog ognja. Hkrati so tudi del njihove kulinarične tradicije in ljudskega zdravilstva.

Mitologija in znanstvena dejstva o aksolotlih, ki so pomešana s popularno kulturo, vabijo gledalce k poglobljenemu pogledu na sobivanje in soobstoj različnih vrst v sodobnem svetu. Od 19. stoletja naprej se je število aksolotlov povečalo, čeprav zgolj v laboratorijih, kjer podrobno raziskujemo njihovo biološko prednost – večno mladost. Po drugi strani so ljudje vzrok za njihovo (neizbežno) izumrtje v naravnem habitatu, in jezera okoli Ciudad de Méxica, kjer aksolotli živijo (so nekdaj živeli) v temi močvirij, izgubljajo simbolni pomen kot povezava med preteklostjo in prihodnostjo.

Z vsemi znanstvenimi zaslugami na področju regenerativne biologije ter obljubi o podaljševanju človeškega življenja, je človeštvu skoraj nemogoče videti aksolotle takšne, kakršni so – nečloveški subjekti v procesu neizogibnega izumiranja.

Projekt razpira vprašanje: Kdo opazuje koga? Kdo je viden kot (vodna) pošast in kdo je zaznavan kot optična utvara?

Ligofilija je serija raziskovalnih umetniških del, ki nastajajo na pobudo Robertine Šebjanič v želji, da bi raziskala ljubezen (gr.: philéō) do temè (gr.: lúgē) in do neznanih prebivalcev tistih krajev, ki so za ljudi negostoljubni.

Bibliografija:

• Cortázar, Julio, “Axolotl”, v Literaria, Buenos Aires, 1952.
• Henderson, Caspar, The Book of Barely Imagined Beings. A 21th Century Bestiary, Chicago and London: The University of Chicago Press, 2013.
• Morton, Timothy, Dark Ecology. For a Logic of Future Coexistence, New York: Columbia University Press, 2016.
• Voss, Randal S.; Woodcock, Ryan; Zambrano, Luis, “A Tale of Two Axolotls”, v BioScience, številka 65, izdaja 12, 1. december 2015, str. 1134–1140