ISkRA rezidenca 2022

Na prvi ISkRA rezidenci smo gostili Maksa Valenčiča in Eneo Kavčič, teoretika in pisca, ki vodita spletni blog www.fast-right.com.

Tromesečno rezidenco na osmo/zi sta posvetila raziskovanju žanra teorije-fikcije. Zanimalo ju je, do kolikšne mere je tovrsten pristop (in stil pisanja) primeren za naslavljanje različnih sodobnih tem v domeni sodobne umetnosti in teorije, npr. osamosvajanja umetnosti, razmišljanja o umetni (splošni) inteligenci, antropocenu itd. Teorija-fikcija je nasploh pristop, ki na eklektične načine kombinira fikcijske in resnične elemente, pri čemer so ti podkrepljeni s teoretskimi uvidi in referencami, predvsem zato, da bi se lahko v tekstovnem asemblažu približala dinamičnosti in interdisciplinarnosti sveta, o katerem je težko pisati. Svet že sam akivno kodira in je ravno zato hitrejši od pisave in njene refleksije.

Maks Valenčič se je osredotočil na navezavo teorije-fikcije na medijsko teorijo ali, bolj specifično, medijsko arheologijo. Zanimalo ga je na kakšne načine imajo ključni predstavniki (in njihovi citati) teoretsko-fikcijski substrat. V tej navezavi se je ukvarjal predvsem s slavnimi Kittlerjevimi citati, tj. na kakšen način mediji determinirajo naše situacije, kako v času radikalne mediatizacije in vsesplošne komputacije misliti tehnološki a priori, kakšno je razmerje med dotičnim a prioriorijem in podobnimi (oziroma na podobne načine determinističnimi) koncepti, kot je Marxovo razmerje med bazo in nadzidavo. Kaj nam torej gledanje v tehnologijo samo in iskanje konceptov v njej pove o naši realnosti, kaj nam pove o dejstvu, kot bi dejal Kittler (in njegov sodobnik Ernst), da hladnost tehnologije (in komputacije) nenehno govori skozi nas? V času rezidence se je Valenčič tako lotil produktivnega preseka teorije-fikcije in medijske teorije in/ali arheologije, ki na poseben način zakomplicira ustaljene narative in domeno ukvarjanja s časom izvzame iz filozofije in jo (do)končno naredi medijsko kritično. Ne pozabimo, Satoshi Nakamoto ni pisal o block-chainu, ampak time-chainu. 

Podobno pot raziskovanja je ubrala tudi Enea Kavčič, le da je v njenem primeru teorija-fikcija postala še toliko bolj psihedelična in delirična praksa. Osredotočila se je na rušenje klasičnih dualizmov, npr. med človekom in živaljo, razumom in instiktom itd., oziroma načinom, na katerega so te distinkcije in ločnice posledica preteklosti in pretekle konceptualizacije sveta, v kateri so edini akterji le ljudje. Teorija-fikcija je eden od najboljših medijev za razpustitev tovrstnih razlik in še toliko bolj za teoretsko-fikcijski prikaz tovrstnih razlik kot umetno ustvarjenih. Kavčič se je v času njene rezidence tako poglobila v podrobno študijo psihedelikov in norih gob ter poskušala deducirati ključne mehanizme in načine, na katere gobe nadzorujejo okolje prek tovrstnih kemičnih impulzov oziroma stimulacij. Prek poglobljene raziskave in teoretsko-fikcijskega pristopa je Kavčič ugotovila, da tu ne gre le za preproste impulze temveč jezik s katerim gobe skušajo komunicirati z nami. 

Rezidenta sta v proces raziskovanja vključila tudi Jana Kostanjevca, filozofa in programerja. Poleg ekstenzivnih pogovor o komputaciji in na kakšne načine je sedaj, po veliki uspešnosti globokega učenja mogoče implementirati tudi abstrakcijo, so Valenčič, Kavčič in Kostanjevec poskušali skupaj zasnovati protokol za sortiranje raziskovalnega materiala. Zaradi interdisciplinarne narave in poplave potencialno zanimivih vsebin, ki uspešno kombinirajo teorijo-fikcijo in klasično teorijo, je sistematizacija pdf-dokumentov ter predvsem Twitter povezav ključnega pomena. Tekom rezidence so tako razvijali idejo za aplikacijo, ki bi omogočila tako sistematizacijo.