VSILJIVCI, NEPOVABLJENI V KAOS

Laura Amann Marín

»Nobena od nerazumnih oblik, ki sem jih videl tiste noči, se ne sklada s človeško figuro ali kakšno zamisljivo uporabo …«

– Jorge Luis Borges, »There Are More Things« [Obstaja več stvari]

---

Kaj če telepatija ni znanstvena fantastika, temveč pritličje eksistence – predjezikovno svetlikanje, ki utripa pod jezikom, logiko, celo ljubeznijo? Ne filmska različica z branjem misli in militarizirano zunajčutno zaznavo, ampak nekaj bolj čudaškega: ambientalna oblika védenja oziroma uglašenosti na vzorce, ki predhodijo govoru. Tam včasih živijo otroci. In hobotnice. Zaznavanje na spektru, sanjska logika, omrežja gliv – vse to poteka na frekvencah izven normativnih pasovnih širin.

In kaj če to, kar skuša govoriti z nami, sploh ni »človeško« in mu ni mar, če sporočilo prejmemo?

V znanstvenofantastičnih filmih Solaris (1972), Stalker (1979) in Uničenje (2018) zunajzemeljske entitete ne izvedejo invazije – obdržijo se. Inteligence ne izžarevajo skozi dialog, temveč skozi pokrajino, ritem, mutacije. Ne želijo nas uničiti. Nočejo biti kot mi. Morda nas niti ne zaznajo. In prav to bi lahko bilo še najbolj zastrašujoče. Destabilizirajo ne skozi nasilje, ampak skozi formo. Operirajo z ozračji, ne argumenti.

Sedaj pa si predstavljajte, da neka taka počasna, ambientalna, nezamisljiva zavest obstaja ne v globokem vesolju, temveč na neki nekoliko manj dramatični lokaciji – denimo med Koprom in Piranom.

In da je sluzasta.

Petola, živa povrhnjica Sečoveljskih solin, je mikrobna plast cianobakterij, diatomej in alg, vzgojenih skozi stoletja utelešenega negovanja. Gre za infrastrukturo, arhiv in tihega kooperanta hkrati. Brez nje tradicionalna proizvodnja soli – obrtna, sezonska, veličastno neproduktivna glede na standardne kapitalizma – ne bi bila mogoča. Petola ne govori, si pa zapomni. Dela po svoje. Ona je materialni spomin – bistvena in živa.

Ta razstava izvira iz suma, da nismo sami – ne v zunajzemeljskem, temveč v epistemološkem smislu. Da se v našem neposrednem okolju – mikrobnem, arhitekturnem, mineralnem – nahajajo stvari, katerih namere in resonanca presegajo naše okvire razumevanja. Da nam morda obala skuša nekaj povedati. Vprašanje ni, ali zmoremo razumeti, ampak ali se zmoremo naučiti drugače poslušati.

Petola, kot velja tudi za Borgesovo pohištvo od nikoder ali pa svetlikanje v Garlandovem Uničenju, kljubuje kategorizaciji. Četudi je živa, se ne izraža; četudi je gojena, ni v nikogaršnji lasti. Je sluzasta priča stoletjem človeškega dela, solnih ritualov in ekološkega prepletanja. Uteleša nemožnost, da bi »naravno« obstajalo ločeno od »kulturnega«. Zoperstavlja se ekstraktivističnemu pogledu. Vztraja na vzdrževanju kot načinu relacije. Gre za spolzek teren, v več pomenih.

Medtem malo naprej ob obali Luka Koper orkestrira svojo koreografijo – z dvigali, kontejnerji, blagi in avtomobili. Če so Sečovlje moč dolgotrajnosti, je Koper logika hitrosti: 24/7 logistika v polnem kapitalističnem razcvetu. Tu se infrastruktura ne svetlika, ampak kriči. Je ekstrakcijska, učinkovita, skalabilna. Pristanišče in soline tvorijo obalno dialektiko: dve viziji prihodnosti, dve temporalnosti, dve vrsti inteligence.

Vsiljivci, nepovabljeni v kaos je razstava v dveh delih, ki to napetost uprizori znotraj arhitekturnega, tipološkega in družbeno-političnega soočenja med prostranim nekdanjim skladiščem soli na obali Portoroža in beneško gotsko palačo na glavnem trgu v Kopru – med točko zgoščevanja dolgotrajne solne moči na eni strani in središčem reprezentacije ter komercialnega in družabnega življenja na drugi.

Dela Andreja Škufce, Katrin Euller in Miriam Stoney tvorijo zunajzemeljsko pokrajino, ki pomni to obalno dialektiko. Postala je del njene DNA, njenega védenja, njene zavesti – a nič več ni ista. Ta pulzirajoča pokrajina se petoline vztrajne produkcije in nepretrganega trušča v pristanišču spominja kot nečesa, kar je v preteklosti dobro poznala. A pokrajina se je razvila – brez nas, navkljub nam, brez našega vmešavanja – in v momentih melanholije deli svojo elektronsko hvalnico naravi, ki nikdar ni obstajala ali pa je že dolgo ni več.

Skulpturne intervencije Andreja Škufce nakazujejo alternativne uporabnike ali primere rabe: abstraktne, neumestljive, nekoliko grozeče? Lahko bi šlo za pohištvo, namenjeno neznani obliki življenja, stroje, ki so namenjeni drugačnemu načinu življenja ali iz njega prihajajo – preprosto ne vemo. Gre za spekulativno prostetiko, ki je neberljivo funkcionalna ali berljivo disfunkcionalna. Zvočna instalacija Katrin Euller umetno prestavi v overdrive, s čimer ustvari spekulativne resonance in gosto akustično meglo – ambientalno ne v smislu ozadja, temveč matrice, ki nas obdaja. Območje, skozi katerega greš, ali pa gre ono skozi tebe. Medtem kratka besedila Miriam Stoney prehajajo med narativnim in nenarativnim, inferenco in zavrnitvijo. Ne razlagajo, temveč prevajajo – ne v jasnem in znanem jeziku, temveč kot nestanoviten, aritmičen radijski signal. Ampak hej, sporočilo naj bi vendar bil medij, kajne?

Ta dela skupaj izzovejo nekakšen »filozofski čudaški realizem« petole. Ne simbolizma, ne alegorije, temveč bližino prezence, ki se ne razkrije. Zunajzemeljskega ne romantizirajo. Z njim sobivajo. Ne sprašujejo, kaj pomeni. Sprašujejo, kako ostati ob njem, kljub temu da ne vemo. Kaj če v tem trenutku najbolj radikalna politika ni obvladanje, temveč oskrbovanje? Ne zavzetje, temveč vedoželjnost? Ne razkritje, temveč razmerje?

Soline ne iščejo razumevanja in pristanišče ne prosi ljubezni. In Območje – bodisi v znanstveni fantastiki bodisi v slovenski infrastrukturi – ne obljublja katarze. Obljublja, da se boš malo izgubil, in bolje bo, da se na to kar navadiš. Stopiti v ta prostor pomeni zavestno vstopiti v to zmedo. Ne da bi jo razrešili, temveč da bi v njej bivali. Da bi zunajzemeljskemu pustili spregovoriti – ali ne – in v vsakem primeru poslušali.

Vedoželjnost je premagala strah.

Nismo zamižali.