Prilagajanje

Bios

Praksa Žive Božičnik Rebec je spekulativna in objektno naravnana ter raziskovalna v materialih in njihovih vsebinskih himerah in predelavah. Zanimajo jo projekti, ki so na nek način povezani z zunanjostjo v razmerju odprtosti in konca v relaciji do ekoloških in okoljskih tujosti ter njihovega tehnološkega razvoja. Njena dela so bila razstavljena doma in v tujini na prizoriščih in dogodkih, kot so projektni prostor Aksioma, Maska-Nova pošta, 34. ljubljanski grafični bienale Iskra Delta v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Trienale sodobne umetnosti. v Muzeju moderne umetnosti, galeriji Škuc, galeriji Simulaker, gradu Cmurek in Fashion/Art Toronto, Kanada.

Samra Buljić (1999) je študentka dodiplomskega študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svojem umetniškem ustvarjanju se izraža skozi različne medije, kot so slika, risba in digitalna grafika. Zanima jo kompleksnost vidne strukture in možnost razvoja nedoločljive ali nediferencirane podobe, ki vsebinsko izhaja iz body horrorja in različnih abstraktnih entitet. Sodelovala je na skupinski razstavi Appointment 4.0 (2019) in Appointment 7.0 (2023) v DobriVagi ter skupinski razstavi Terminal Drift v MoTA LABu (2022).

Jon Derganc živi in dela v Ljubljani. Leta 2011 je diplomiral na ALUO v Ljubljani, leta 2014 pa je dokončal magistrski študij v Kalkuti v Indiji. Ustvarja predvsem z medijem fotografije; na film in v digitalni obliki. S svojimi deli raziskuje meje zmožnosti fotografije, da objektivno predstavlja svet in da fotografsko reprezentacijo preoblikuje v novo – fotografsko – stvarnost.

Maša Knapič je zaključila dodiplomski študij slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer trenutno zaključuje magistrski študij. Samostojno se je predstavila z razstavo Sharpening…please steady your device v DobriVagi (2021) ter v sklopu projekta Neznano področje: ft. props v galeriji Alkatraz (2022). Sodelovala je tudi na več skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini: Galerja Gallery (2022), Galerija Banke Slovenije (2020), Layerjeva hiša (2018), Galerija Zala (2021) in v Galeriji Knifer (Osijek, 2022).

Ištvan Išt Huzjan je diplomiral na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. 2009 je končal dvoletni rezidenčni program na Rijksakademie van beeldende kunsten v Amsterdamu na Nizemskem. Med leti 2010 in 2023 je končal več drugih rezidenčnih programov med katerimi sta bila tudi National Art Studio in Changdong v Seoulu v Koreji in stanovanje Ministrstva za Kulturo RS v New Yorku, ZDA. Leta 2014 je bil prejemnik Fernand Baudin prijs nagrade v Belgiji za najlepšo knjigo umetnika tistega leta in leta 2015 je bil prejemnik Velike nagrade 31. Grafičnega bienala – Nad Tabo/Ti v Ljubljani. Njegove pomembnejše recentne samostojne razstave so; Ein Gedicht zwischen uns, Camera Austria, Graz, Austria in pregledna razstava MERE v Mestni galeriji Ljubljana. Njegovi pomembnejši recentni skupinski razstavi sta: “Bigger Than Myself. Heroic Voices from exYugoslavia.”, MAXXI, Rome, IT in “Inaspettatamente”, Frederic de Golschmidt collection / Cloud Seven, Brussels, BE. Od leta 2012 skupaj s Thibautom Espiaujem in Gregoirjem Mottom v Bruslju vodi razstavišče Coffre Fort.

Ema Maznik Antić (1998) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2021), kjer na slikarstvu nadaljuje magistrski študij. Je prejemnica Prešernove nagrade UL ALUO. Z Maksom Bricljem se je predstavila na razstavi Hi-Res Prints for Burial T-shirts v Aksiomi (2023), na samostojni razstavi Lost Cargo v DobriVagi (2022), na skupinskih razstavah Plaza Protocol – Deposit v Mali galeriji Banke Slovenije (2022), Terminal Drift v MoTA LAB (2022) in s04e03 (2021) v okviru študentske pop-up galerije 7:069 v galeriji Alkatraz ter na razstavi študentov ALUO Ni belega platna (2020) v Mali galeriji Banke Slovenije.

Andrej Škufca deluje primarno na področju vizualnih umetnosti. Za njegova dela, ki so zasnovana kot prostorsko specifične, v zadnjem času docela kiparske instalacije, pa so značilni fikcija, tehnološko oblikovanje, postopki industrijske proizvodnje in sintetični materiali. V instalacijah ne združuje le tehnoloških in fikcijskih elementov, ampak oblikuje tudi imerzivna in na videz animirana okolja, v katerih človeški agenti nimajo več osrednje vloge. S samostojnimi razstavami se je predstavljal v Aksiomi, DUM, Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, razstavljal pa je tudi v Galeriji Miroslav Kraljević in Močvari v Zagrebu, Karlin Studios, Futuri v Pragi. Njegova dela so bila predstavljena tudi na večjih mednarodnih skupinskih razstavah v uglednih institucijah doma in v tujini kot so na primer Narodni muzej umetnosti 21. stoletja MAXXI v Rimu, Ludwig Muzeum v Budimpešti, Muzej sodobne umetnosti Metelkova in Moderna galerija v Ljubljani, Umetnostna galerija v Mariboru, nenazadnje pa tudi na 34. grafičnem bienalu v Ljubljani (MGLC, 2021).

Slavko Tihec (1928 – 1993) je eden najpomembnejših domačih povojnih kiparjev ter avtor številnih javnih spomenikov na primer Spomenik na Osankarici, 1960, Spomenik NOB v Mariboru, 1975 in Spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani, 1982. Živel in ustvarjal je v Mariboru in Ljubljani. Sodeloval je na številnih razstavah doma in v tujini, zastopal je jugoslovansko kiparstvo na Beneškem bienalu leta 1966 in 1980. Za svoje delo je prejel vrsto priznanj in nagrad, nagrado Prešernovega sklada leta 1967, Jakopičevo nagrado 1973 in 1983 in največje priznanje na področju umetnosti Prešernovo nagrado leta 1983.

Umetniška praksa Neje Zorzut se giblje v smernicah ekologije, hiperobjektnih entitet, ter hiperokultacij, kjer gradi atmosferske infrastrukture v kapitalocenskem okolju. Zabeležuje liminalna premeščanja brez-telesnih objektnosti ekonocena oz. materialne objektnosti, kot odziv na akomodacijo s katero izginja meja med objektom in telesom. Samostojno je razstavljala v galeriji Equrna, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova in v sodelovanju z zavodom Maska na Novi Pošti. Sodelovala je na 34. Grafičnem Bienalu in na skupinski razstavi v HDLU Zagreb, v Kunsthalle Bratislava in v Leipzigu. Prejela je ALUO Prešernovo nagrado in Jakopičevo priznanje za mladega avtorja.

Lara Žagar (1993) vizualna umetnica, ki živi in dela v Ljubljani. Diplomirala je na Naravoslovnotehniški fakulteti – Oddelek za oblikovanje oblačil (2018) in obiskuje magistrski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2021-) – Oddelek za video in nove medije. Ustvarja dolgoročne projekte, v katerih raziskuje vizualno izkušnjo okolja in svoj odnos do njega. Zanimajo jo različni pristopi k novomedijski umetnosti, pri čemer združuje instalacijo, video, fotografijo, svetlobo in zvok.

Maks Bricelj (1991) je leta 2016 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2021 zaključil magistrski študij kiparstva. Z Emo Maznik Antić se je predstavil na razstavi Hi-Res Prints for Burial T-shirts v Aksiomi (2023), na samostojnih razstavah Gel Chambers v R Space (2022) ter V stanju neustreznega delovanja v Kinu Šiška (2019), in skupinskih razstavah Plaza Protocol – Deposit v Mali galeriji Banke Slovenije (2022), Terminal Drift v MoTA LAB (2022), Open Call v galeriji Škuc (2017), Community Kit v Projektnem prostoru MAO (2017) ter drugje.

Plaza Protocol je vzniknila iz opuščene gradbene jame podzemnega nakupovalnega centra na obrobju Ljubljane. Od leta 2020 se Plaza povezuje z umetniki, oblikovalci, arhitekti, pisci in drugimi akterji, da bi skupaj razmišljali o pospešenih ekonomskih in ekoloških procesih, ki oblikujejo našo planetarno “nakupovalno ruševino” in zimaginirali (imaginirati + inženirati) nove zgodbe in protokole za svet, ki pride po njej. Plaza raste z odpiranjem novih portalov-območij. Vsako območje je rezultat novega zavezništva/sodelovanja.