Soundlighter

Instalacija vzpostavlja biotop v povratni zanki med tekočinami, vseprisotnim zvokom in breztežno svetlobo. IZLAND v realnem času mešata kemijske raztopine različnih gostot z barvili in prašnimi delci, ki jih potapljata v vodo in topita z alkoholi, ter pretakanje v akvariju projecirata v prostorsko komoro. Jesusonecstasy zajema svetlobni iznos in ga čez digitalni sintetizator zvoka pošilja nazaj v prostor. Zvočne frekvence v zaključeni zanki povzročajo vibracije tekočin. Celoten sistem je odziven na okoljske spremembe in prisotnost publike, ki vstopa v notranji prostor instalacije, zamejene s cilindrično projekcijsko površino. Posamezne materije v sistemu določajo valovne dolžine in hitrosti potovanja frekvenc. V vodi se zvok giblje s hitrostjo, ki je odvisna od gostote, pritiska in toplote; od slednje je odvisna tudi hitrost potovanja zvoka v zraku. S svetlobo je povsem drugače, kajti ona ne rabi nosilca (zraka), da bi potovala. V SoundLighterju se srečamo tudi s hitrostjo navideznega realnega časa, ki rabi mikro sekunde, da iz zajema kamere prepotuje pot v računalniški vmesnik. Realni čas ni realen, temveč se neprestano odmika, ne gre niti za realni prostor ali kot reče Virilo o hitrosti: “…to ni stvar projekcije objektov in podob, temveč gibanja in izginjajočih pokrajin.” (Virilio, Paul: Negative Horizon: An Essay in Dromoscopy, Bloomsbury Academic, 2008, stran 107)

KONCEPT:

Soundlighter je zvočno-svetlobni inštrument za prenos zvoka in svetlobe v realnem času, pri katerem skupek svetlobnih pogojev v instalaciji določa kar se sliši in ne kar se vidi. Instalacija med tekočino, vseprisotnim zvokom in breztežno svetlobo vzpostavlja biotop v povratni zanki. Pretakanje materialov avtorji zajemajo z visokoresolucijskimi kamerami in projicirajo na kupolo na vrhu instalacije, ta odbija svetlobo in jo razprši v prostorsko cilindrično komoro, po kateri so razporejene štiri linije fotouporov (LDR – light dependent resistor) deluje kot tipalo oziroma senzor. Občutljiv je na svetlobo, ki spreminja upornost v elektronskem vezju. Več svetlobe proizvaja večjo upornost in manjšo napetost, zaradi česar pri uporabi fotouporov v zvočilih več svetlobe povzroči višje frekvence.), ki opravljajo funkcijo tipal. Na svetlobo občutljivi upor ne določi intenzitete določene frekvence, temveč prevaja svetlobni iznos v obliko zvočnega valovanja (waveform) v realnem času. Vsak fotoupor je točka v času in vsaka linija fotouporov zareza v času. Sintetizacija zvokov ne temelji na aditivni sintezi, temveč na računanju upornosti v odnosu do lokacije in časa. Digitalni manipulator zvoka (Arduino) prevede svetlobno stanje v prostoru v zvočne frekvence, ki v zaključeni povratni zanki povzročajo vibracije na membrani in usmerjajo pretakanje tekočin.

Na podlagi lastnega sistema za mešanje kemijskih raztopin različnih gostot z barvili in prašnimi delci, ki se potapljajo v vodi in topijo z alkoholi, sta IZLAND zgradila kimatični tonoskop (Hans Jeny Moving Matter), da bi izrisovala fluidne vzorce in s tem napravila zvočne valove, ki tresejo membrano, po kateri se razprostirajo zvočne vibracije, vidne. Tonoskop ne povzroča konstantnih vzorcev, temveč vedno spreminjajoča se valovanja in neprestano prehajanje. Pri njunih »kemijskih poskusih« so ju doslej zanimala predvsem likovna oziroma barvna razmerja med tekočinami, tokratni vizualni iznos pa temelji izključno na svetlobnem učinku barvil, olj, tinktur … Za delovanje instalacije sta pomembna predvsem dva vizualna dejavnika: močni kontrasti in dinamika oziroma hitrost gibanja delcev na tonoskopu, zato iščeta ostre svetlobne prelome med projiciranjem črne in bele svetlobe, kajti monotona in statična svetloba izenači upornost v vseh tipalih (fotouporih) in povzroči tišino. Zvok, ki ga slišimo v instalaciji temelji na razlikah in gibanju, mirovanje pa je za instalacijo podobno kot za žive organizme nemogoča ali mrtva situacija.

Zvočni in programski del instalacije je zasnoval jesusonecstasy na podlagi dolgoletnega razvijanja DIY sintetizatorjev zvoka. Postavil je sistem stodvajsetih fotouporov na štirih navpičnih linijah, po katerih je določil obliko valovanja osnovnega signala, ki se spreminja glede na svetlobo. Sistem deluje kot generator za obliko valovanja. Pri kodiranju posamezne barve zvoka je razpolagal s tridesetimi vrednostmi, ki jih sistem zajema s fotoupori, med katere je vštel tudi povprečne vrednosti med njimi, da je pridobil na resoluciji zvoka v času. Štiri navpične linije določijo štiri signale, ki so združeni v tonoskopu in zbujajo tekočino v gibanje. Hkrati se predvajajo kot zvočne frekvence na centralnem rotirajočem se Leslie zvočniku, v katerem se zvok odbija in razprši na vse strani komore. Zvočnik in odbojna kupola delujeta po sorodnem principu krožnega razprševanja zvoka ali svetlobe po celotni komori iz centra navzven. Poleg tega vsak posamezen signal predvajajo tudi iz zvočnika linearno od navpične linije fotouporov v smeri proti centru.

Mehanizem za sprožanje povratne zanke med zvokom in svetlobo, ki je glavna raziskovalna naloga v instalaciji, se stika s konstrukcijo v centru komore. Čeprav ne moremo govoriti o začetku ali koncu tega krogotoka, bi hipotetično lahko sprožili instalacijo iz točke mirovanja že z dotikom na vodni gladini ali osvetljevanjem fotouporov. Instalacija je odzivna, ker obiskovalci lahko v njej sprožajo reakcije, vendar njihova prisotnost ni bistvena za njeno delovanje. Sestavljena je kot samostojna živa tvorba, ki lahko stopi v dialog s človekom, vendar ta ni bistven za delovanje organizma.

Posamezni deli materije v Soundlighterju ločujejo temeljne razlike v fizikalnih lastnostih, ki določajo hitrosti potovanja zvočnega in svetlobnega valovanja. V vodi se zvok giblje s hitrostjo, ki je odvisna od gostote, tlaka in temperature. Od slednje je odvisna tudi hitrost potovanja zvoka v zraku, te hitrosi pa ne določata jakost ali frekvenca, temveč lastnosti zraka, ki se spreminjajo tudi s prisotnostjo publike. S svetlobo je v fizikalnem smislu povsem drugače. Ona ne rabi nosilca (zraka), da bi potovala. Kljub svetlobni hitrosti, se v SoundLighterju srečamo še z eno hitrostjo: hitrostjo navideznega realnega časa, ki rabi mikrosekunde, da iz zajema kamere prepotuje pot v računalniški vmesnik in določa tonaliteto zvočnega iznosa. V teh hitrostnih premikih se ne dogaja nič nadsvetlobnega, temveč same »podsvetlobne« hitrosti. Realni čas ni realen, temveč se neprestano odmika, ne gre niti za realni prostor ali kot reče Virilio o hitrosti: »… to ni stvar projekcije objektov in podob, temveč gibanja in izginjajočih pokrajin.« (Virilio, Paul: Negative Horizon: An Essay in Dromoscopy, Bloomsbury Academic, 2008, stran 107)
Besedilo: Ida Hiršenfelder