Liminalne vode

Projekt Liminalne vode raziskuje, kako sodobna umetnost in kuratorstvo sodelujeta pri tem prizadevanju. Povezuje prakse umetnic in umetnika, ki ustvarjajo vizualna dela, performanse in veččutne instalacije, prepletajo tehnologijo, folkloro, magične prakse, spekulativno fikcijo, filozofske ideje in znanstvena dognanja, raziskujejo tesnobo, ki izhaja iz ekoloških in tehnoloških sprememb, ter predlagajo alternativne vizije, pripovedi in srečanja. Projekt je tudi kuratorski eksperiment, ki se sprašuje, kako razstavna praksa lahko spodbuja razvoj neobičajne misli, percepcij, občutij in odnosov, ter deluje kot kolektivna vaja v zamišljanju in prakticiranju drugačnih resničnosti v času ekološke negotovosti. Pri tem črpa iz metod eksperimentalnih iger vlog (role-playing games), grajenja fikcijskih svetov (worldbuildinga) in spekulativnega oblikovanja, ki so usmerjali kuratorski pristop, kolektivni proces razvoja razstave in njeno mediacijo, ki vključi tudi obiskovalce.

V svoji bolj konvencionalni rabi izraz worldbuilding pomeni ustvarjanje konsistentnih, koherentnih, bolj ali manj podrobno izdelanih imaginarnih svetov z lastnimi pravili, geografijo, zgodovino, naravo, kulturami, jeziki in drugimi vidiki v delih zlasti spekulativne fikcije. Slednja že dolgo predstavlja prostor za zamišljanje in modeliranje drugačnih resničnosti prek različnih medijev. Z določenimi izjemami so v prevladujoči popularni kulturi fikcijski svetovi običajno zasnovani kot kulise ali okolja, v katera so umeščene zgodbe, izkušnje ali interakcije. V projektu Liminalne vode pa worldbuilding ni bil (in ni) usmerjen v konstruiranje takšnih svetov. Odvijal se je in se nadaljuje kot sodelovalen in igriv proces uglaševanja in »postajanja-s« (becoming-with) podnebjem, meglo, vlago, vetrom, gozdom, pticami in drugimi akterji in dejavniki Švicarije, Rožnika in Ljubljanske kotline, vpletenih v proces materialnih in simbolnih transmutacij, da bi lahko vzniknili zametki drugačne ekološke slovnice.

Tako kot vsak svet so tudi Liminalne vode fikcija, vendar fikcija tu ni ločena od resničnosti, temveč jo proizvaja, prav tako pa njene imaginarne konstrukcije ni mogoče razumeti kot stvar zgolj človeške ustvarjalnosti. Vznika iz materialne imaginacije, utelešenega, vpletenega in situiranega angažmaja ter živete izkušnje. Namesto konstruiranja okolij, ki bi jih naselili, svetov, ki čakajo, da jih dokončamo ali odkrijemo, ali vse bolj podrobno izdelanih celot, ki se širijo proti nekemu vnaprej določenemu horizontu, worldbuilding tu ponuja nekaj bolj kličnega ali, še bolje, liminalnega: ne začetka ali praga, ki bi ga bilo treba prestopiti, temveč nestabilne, provizorično priklicane poteze nenavadnega sveta v nastajanju, nekakšno začasno zgostitev. Morda »vzorec, ki drži skupaj točke razpada in ohranja minimalno konsistentnost«, spletan v odprti, kolektivni, več-kot-človeški praksi, v kateri sodelujejo tudi obiskovalci.