Fašenk!

Gre za odklop od realnosti, da bi vstopili v nek drugačen čas in prostor, kjer je homo ludens (človek, ki se igra) edina in nujna paradigma. Nekaj podobnega se zgodi v vzhodni Sloveniji v pustnem času. V kraju Markovci, kjer sem se rodila in odraščala, ljudje za teden dni ustavijo vsakdanjost in praznujejo pust – »fašenk«. To je obdobje, ko se družbeni ventil odpre s silovito močjo, ljudje se preoblečejo v maske, meje legitimnega izginejo, v ospredje stopijo anarhija, evforija in surovost. V tem času se zdi, da je mogoče tako rekoč vse. Najbolj znana in priljubljena maska je korant, ki s skakanjem napoveduje konec zime in začetek pomladi. Njegov izvor ni jasen, ampak se podobni divji možje pojavljajo po vsej Evropi. Znano je, da je hladnejša klima, ruralno življenje in predvsem z gozdom poraščena Evropa od četrtega stoletja naprej vplivala na domišljijo takratnih ljudi. Divjega moža in redkeje divjo ženo se omenja kot kreaturo z neznansko močjo, po navadi golo, dlakavo in samotarsko, ki pride iz temnega gozda. Danes je naravna in politična slika Evrope precej drugačna, divjega moža se je ukrotilo v karnevalu, ki ga je časovno določilo krščanstvo pred pepelnično sredo. Omejeno število dni anarhije pa je ustrezalo tudi vladajočemu razredu, saj je lahko v času »nefašenka« izvajal nadzor nad ljudmi. Vloga koranta je danes predvsem etnografska, pridobil je nacionalno identiteto in postal del popularne kulture. Če prihajaš iz Markovcev, te nalepke ne pomenijo veliko, saj se skozi plasti še vedno čuti predanost, iskrenost in osvobojenost ljudi, ki fašenk in koranta vsako leto na novo živijo. Pomlad začne prihajati in tla se začnejo tresti. V predstavi bomo koranta ohranili v lokalnega okolju in ga prav tako prestavili v drugačno performativno situacijo – na oder. Oder kot prostor emocije bo omogočil, da se korant znori do konca, razgali, izpove, umre in znova rodi. Skozenj bomo govorili zgodbo o ludizmu, norosti in človeškem gonu, da postanemo nekdo/nekaj drugega.