Disposable Bodies

Vizualna umetnica Lara Reichmann v prostorski instalaciji Disposable Bodies prepleta resnična zgodovinska dejstva in fikcijo v pripoved o nevidnem delu pogosto spregledanih, obrobnih akterjev, ki delujejo v ozadju tehnološkega napredka.

Izhodišče projekta je pojav Women Astronomical Computers, skupine večinoma anonimnih žensk, ki so konec 19. stoletja na Harvardskem observatoriju preko fotografskih steklenih plošč plast za plastjo prečesavale nočno nebo ter mapirale in sistematizirano razvrščale zvezde. Kljub temu, da je bilo delo izjemno naporno, monotono in slabo plačano, je predstavljalo možnost prvih uradnih zaposlitev žensk na področju astronomije ter omogočalo zatočišče za razvijanje njihovih interesov veliko preden so bile enakopravno vključene v znanstveno raziskovanje.

Analogni začetki komputacijskih procesov in analize podatkov, ki so jih nekoč opravljali t.i. human computers (človeški računalniki) izpostavljajo zapletene odnose med tehnologijo in telesnostjo. Delo Disposable Bodies s prepletanjem sociološko-zgodovinske pozicije raziskovalk, ter fiktivne osebne zgodbe ene izmed njih raziskuje, kako so se skozi zgodovino procesirali podatki ter kako jih interpretiramo danes. Prehajanje med vlogami opazovalca in aktivnega protagonista odpira vprašanje, kdo ima moč obvladovanja narative in usmerjanja našega pogleda.

Iz perspektive opazovalca v zgornjem nadstropju se obiskovalec po stopnicah spusti v zgodbo anonimnega človeškega računalnika A.H.K, ki preko dnevniških zapisov orisuje delo na observatoriju, kjer neutrudno in vestno pregleduje steklene plošče. Dan za dnem v neskončnost. Instalacija se razpleta preko treh video poglavji, ki nas izmenično usmerjajo skozi dekonstruirane, razstreščene ostanke satelitov ter faktično dokumentarno perspektivo postopoma zapleta v fikcijo.

Z vedno težjim ločevanjem med svojim lastnim telesom ter mnoštvom teles delavk se v neštetih matematičnih izračunih, stolpcih in številkah A.H.K. postopoma razblinja ter v obliki računalniškega softwara nadaljuje svoje delo tkanja niti univerzuma. S postopnim razblinjanjem fizičnega telesa opazovalke zvezd in njenim staplanjem v komputacijski program, ki namesto zvezd šteje satelite, Lara Reichmann pripoveduje o prehajanju mnoštva človeških teles v mehanski sistem virtualnega. Pri tem se poraja vprašanje – gre za melanholično zgodbo o minljivosti fizičnih teles ali v resnici za pripoved o opolnomočenju na prvi pogled nepomembnega lika, ki prevzame aktivno vlogo protagonista in sam usmerja lastno narativo.