Vsiljivec

Prostorska intervencija Vsiljivec nosi pomenljiv naslov, ki ga avtor Anže Sever najde v Nancyjevem branju teksta L’Intrus, kjer se, prosto po francoskem fenomenologu, telo zave samega sebe šele, ko ni skladno s samim seboj. Preprosto takrat, ko je telo vrženo iz ritma, ko prekine s svojo navado in ko mu nekaj, kar je do tedaj delovalo domače, vsakdanje, avtomatizirano, postane tuje. Anže Sever se s soavtorjem razstave Simonom Penškom odloči namestiti nekakšne vibratorje, priklopljene na računalnik in ojačevalec – buttkickerje, zvočnike brez membrane, kjer ostaneta samo tuljava in grednica – na stopnice preddverja Kina Šiška, ki vibrirajo na taki frekvenci, da stopnice lahko resonirajo. Frekvence je potrebno določati sproti, saj je resonanca stopnic vselej odvisna od zunanjih pogojev, kakršna sta recimo vlaga in temperatura. Javni prostor naenkrat zajame tresavica, ki naseli telesa. Motnja povzroči, da koreografija teles v javnem prostoru, tako temeljno določena z arhitekturo in vanjo vpisano logiko gibanja, postane vidna. Kot obrnjena rokavica se preddverje Kina Šiška razpre pred nami z ritualnimi obrazci obiskovanja koncertov, naša telesa, ki so v taki konstelaciji v nenehnem toku, pa se zaustavijo. Vibracije povzročijo direkten poseg v telo, delo ne interpelira gledalca samo na simbolni ravni, marveč gre dobesedno skozi meso, naseli ga telesno, materialno. Nekaj, kar je tako precedenčno za performativne prakse, postane strategija vizualnega medija. Zvok je v funkciji motnje, je orodje za potujitev, saj omogoči, da se kot tujek zarine v meso in zaustavi telo, pri tem pa najbolj ritualizirane in vsakdanje poteke naredi nedomačne. Nedomačni pogled na domače razpre potencialnost za prekinitev z navadami, za delati in videti stvari drugače.

Besedilo: Alja Lobnik

*

Ko stopim na stopnice, ki povezujejo spodnjo avlo Kina Šiška z njegovo zgornjo avlo, stopim v, ali če se čisto dobesedno izrazim, na sodobno umetniško delo Anžeta Severja z naslovom Vsiljivec.

V modernistično navdihujoči, socialistični, povojni arhitekturi vsaka stopnica Kina Šiška daje vtis, kakor da nekako lebdi v zraku in se v lepem sodelovanju s tistima pred in za njo dviguje čez monumentalno višino Kina Šiška. Bolj kot enost se mi to stopnišče zdi kot sestava samostojnih stopnic – elegantnih in samostojnih posameznic. Nenadoma začutim, kako ena od njih, na kateri ravno stojim, predrzno zavibrira in ne neha vibrirati, nato se vibracija jača, širi, vsaka stopnica najprej, nato vse in vsa telesa na njih sovpadejo v vibriranje – v močan tremor, ki tja, po vseh pravilih, ne spada. Kosti, mišičje – moja mehkejša in trdnejša tkiva – vibrirajo vsako zase in eden preko drugega, čutno in miselno hkrati in to nekje vmes, v zraku, med dvema nadstropjema in skupaj z njima. Sekundo za sekundo in z veliko intenzivnostjo telo in um padata ter zapopadata spreminjajočo se dejanskost, vibracijo, tremor v telesu, v stopnicah, ki (prek njih in nas) potuje naprej kamorkoli lahko.

Stanje je povsem nenavadno, je predrzno, ja in ne prijetno, zagonetno, prvinsko, globoko masirajoče in zelo dejansko. Odločim se, da mi je všeč … Izkušnja se poglablja. Sem morda na istem (ali isto) kot stopnica in celotno stopnišče, pomislim, in ali je stopnišče na istem kot sem jaz, ali oboji “mislimo” isto, ko vibriramo enako, eno skozi drugega, in si delimo nastalo fizikalno stanje? Vibracija se čez čas umiri, da bi se lahko spet ojačala in postala razumljena, kar si začnem – morda ne samo jaz – prav želeti. To naenkrat spremenjeno stanje siceršnjega vsakodnevnega stanja stvari (stopnic) je povsem razumljivo in hkrati seveda čisto nekaj novega; tudi v svojem delu se bijem z vprašanjem, kadar delam koreografijo (ki je moje delo), da gledalce ujamem v izkušanje te. Zdi se mi, da smo v teh stopnicah soočeni prav s tem bistvenim vprašanjem početja v polju umetnosti. Stopnice v njihovi novi, umetni resonanci izkušamo, kar je mogoče fizično in skozi avtorjevo spreminjanje normalnega fizikalnega stanja betona in železa, iz katerega so narejene. Običajno stopnice jemljemo kot nekaj le funkcionalnega, tu pa naenkrat še “oživijo”, se aktivirajo, spremenijo svoje osnovno stanje in stanje okoli sebe prestavijo v svojo drugo/divjo/nenavadno resonančnost.

“Informacija”, če to lahko sploh tako imenujem, tega dela je sama izkušnja in izkušanje samo po sebi! Potem ko se delo “ustavi” in smo spet (varno) na običajnih (normalno vibrirajočih) tleh in zunaj Kina Šiška, senzacija oziroma vibracija, ki so jo začele stopnice, še kar vztraja v telesu, nov in jasen resonančni register je pridobljen, intenzivno razmišljam o razliki med tem, kako lahko dejansko izbiram: da na eni strani vibriram v svoji povsem standardni valovni dolžini, na drugi pa v povsem nenavadnih valovnih dolžinah.

Besedilo: Mateja Bučar