Veznik

Veznik je interaktivna zvočna postavitev šestih električnih instrumentov / modularnih sintetizatorjev, namenjenih proizvajanju, procesiranju in oddajanju zvoka. Vsak posamezen modularni sintetizator vsebuje deset multi-funkcionalnih modulov, med drugim sprejemnik, oddajnik, sampler ter klaviaturo. Sintetizatorji so zasnovani hibridno, in kot taki združujejo in omogočajo uporabo analognih in digitalnih tehnik sintetiziranja zvoka. Električni instrumenti, izdelani posebej za ta projekt, izvajalcem omogočajo manipulacijo in ponovno emitiranje zvoka, zajetega preko radijskih sprejemnikov.

Veznik jemlje radijsko frekvenčni spekter kot izvir zvoka, material za nadaljnje zvočno procesiranje in kot vir informacij, ki v sistemu modularnega sintetizatorja vplivajo na delovanje posameznih komponent / modulov sintetizatorja. Izvajalce povezuje v interferenčno situacijo, ki je odvisna od odnosov zvočnih struktur oblikovanih preko različnih moduliranj radijskega inputa, odzivnosti do drugih izvajalcev in določitve frekvence oddajanja zvoka. Nastale zvočne mikroklime so rezultat odločitev vsakega posameznega izvajalca, ki nadzoruje lasten zvok in v medsebojni interakciji z ostalimi tvori mrežo odzivnosti.

Konstanten pretok zvočnih informacij Veznika je mogoče slišati preko različnih kanalov. Znotraj radijske mreže izvajalce povezuje zvok, ki ga pošiljajo prek oddajnika v radijski spekter na izbrani frekvenci. Ta zvok je slišen prek prenosnih FM sprejemnikov, v dometu oddajanja Veznika. Poleg tega pa je izvajalcem in obiskovalcem poslušanje zvočne krajine omogočeno preko ozvočitve posameznih modularnih sintetizatorjev v prostoru galerije. Program (večinoma) komercialnih radijskih postaj, tako postane surov material, zvočna kulisa, ki med izvedbo doživi obsežno, elektronsko preobrazbo. Tovrstna situacija izvajalce povezuje v dinamično radijsko mrežo, ki vzpostavlja večsmerni komunikacijski kanal. Radijska mreža, ki jo takšna participacija ustvarja, se zapira v različne oblike zvočnih povratnih zank, po drugi strani pa se razprostira proti zunanjosti, zajemajoč naključne drobce signalov, ki jih preoblikovane pošilja nazaj v ozračje.

S črpanjem iz FM radijske mreže, aparata hiper razvite kulture komercialnega spektakla, Veznik transformira njeno strukturo. Sodelujoči s pomočjo tehnoludističnega postopka apropriacije zavzemajo različne radijske postaje in začasno kontrolirajo lokacijo, teksturo in kontekst medija. Vloge izvajalec – poslušalec / oddajnik – sprejemnik v začasni situaciji Veznik tvorijo mrežo prehajajočih relacij. Tako vzpostavljena situacija predstavlja odprto, nestanovitno organizacijo med ustvarjalci zvočnih sintez in obiskovalci. V njej se zrcali mikropartikularnost odnosov znotraj začasno vzpostavljene skupnosti v kontekstu množičnega potrošništva in vseprisotnega trga.

Nepredvidljiva narava zvočne situacije prevprašuje elemente participatornega opazovanja in performativnosti (udeleženost v določeni situaciji in/ali dogodku – izkušnja), vrednotenje njegovega pomena in pomena v širšem kontekstu (interpretacija) ter ponuja možnost razburkanja normativnih konceptov realnosti, aktualnosti, resnice in znanja. Nevidna mobilnost zvoka vztraja pri trajajočem principu tukaj in zdaj ter igra pomembno vlogo pri dojemanju javnega prostora in form s pomočjo katerih je ta generiran. Sistem Veznik izpostavlja sodelujoče v tem procesu in sicer ne kot ustvarjalce velikih zgodb, temveč kot ustvarjalce mikro-naracij, ki so vedno efemerno prisotne v ozadju oblikovanja posameznih percepcij.

“Modularno sintetično” situacijo Veznik lahko razumemo kot dejanje zavzemanja pozicije dissensus communis. Pod pojmom dissensus communis ne razumemo zgolj dejstva osnovnega skupnega razsojanja na osnovi katerega se vstopa v “normalno” družbeno komunikacijo. V domeno dissensus communis spadajo tudi mnenja in neformalne norme, ki jih je družba ponotranjila brez vzpostavljanja kritičnega razmisleka. Kot umetniška drža je dissensus communis zasnovan na kritičnem premišljanju, ki zajema svojevrstno “histeriziranje” konsenzualnega javnega polja ter v njem odkriva z družbenim konsenzom prikrite napetosti. Sistem Veznik in njegovi udeleženci v javni prostor (FM spekter) uvajajo disenzualne označevalce na način, da “postajajo” subjekti drugačne artikulacije in performativnosti.

Z uporabo odprtih postopkov materialne in medijske transformacije participatorni dogodek Veznik komentira odnos do programa komercialne kulture in komodifikacije javnih dobrin s pomočjo dekonstrukcije privilegiranega diskurza. Skozi nov frekvenčni prostor ustvarja dissensus, znotraj katerega se različni signali stekajo v začasno integrirani zvočno-prostorski krogotok-telesnost. Veznik je tako potrebno razumeti kot sistem, ki ponuja sodelovalno osnovo za prevpraševanje obstoječih kolektivnih in individualnih razmerij do različnih družbenih komunikacijskih sistemov, ustvarjanja začasnih skupnosti ter možnostih transformacije transmisijskih tehnologij.
Besedilo: Lenka Đorojević