Sanje, ki jih imamo za svoje

V središču razstave je Cibicin film Darilo, ki je predstavljen v dialogu z dvema deloma na papirju: serijo fotografij in serijo kolažev, ki temeljita na dveh arhivih, ki sta nastala iz daril in donacij: zbirka Umetnostne galerije neuvrščenih držav v Centru za sodobno umetnost v Podgorici (edina uradna zbirka umetniških del, ki so jih podarili voditelji držav, kulturni delavci in umetniki iz držav gibanja neuvrščenih) in fotografski arhiv nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892-1980) v Muzeju Jugoslavije v Beogradu. Oba arhiva predstavljata zbirke, ki so delovale kot povezovalni mehanizem med političnimi in družbenimi nameni; med nastajajočimi narodi, kulturnimi delavci in njihovim občinstvom.

Cibicina papirna dela tvorijo instalacijo v prvi sobi razstave – preddverju filma. Na stenah visi serija fotografskih portretov izbranih kipov iz zbirke Umetnostne galerije neuvrščenih držav, ki prikazujejo kipe nastajajočih matičnih držav; ženska torza, doprsja in glave. Fotografije, posnete na pisanih ozadjih, spominjajo na zastave in nacionalne ikonografije, vsebujejo pa tudi reference na temo, razpad in korozijo, saj jih prekrivajo različne vrste moljev, kar se nanaša na zgodovinsko slikarstvo vanitas – opomin na vse, kar je mogoče izgubiti z dejanjem pozabljanja preteklih potencialov alternativne gradnje sveta.

V središču sobe stojijo vitrine, v katerih je prikazana serija kolažev, ki jih je Cibic ustvarila iz fotografij albumov, ki so jih nekdanjemu predsedniku Titu podarili njegovi uradni fotografi. Ti umetniki, ki jih je “zaposlila država”, so imeli nalogo spremljati jugoslovansko diplomacijo po neuvrščenih državah in dokumentirati scenografsko ozadje, ustvarjeno za novo predlagano politično in diplomatsko zvezo. Cibiceva svoje fotografije manipulira s kolažem, vanje vrezuje simbole poleg estetskega besednjaka gibanja neuvrščenih, zato montira različne “nacionalno reprezentativne” pokrajine, da bi razkrila alternativne zorne kote in nakazala spekulativno prihodnost.

Skozi to preddverje obiskovalec pride do gledališke instalacije filma Darilo; distopične drame, ki pluje skozi zgodovino političnega obdarovanja v trenutkih krize evropske identitete. Film spremlja umetnika, diplomata in inženirja, ki predstavijo svoje zamisli o popolnem darilu za ozdravitev razdeljenega naroda; darilu, ki bi bilo estetsko impresivno in politično ustrezno. Darilo, ki bi lahko pomirilo velike razlike v nacionalni identiteti v času globoke krize.

Film Darilo črpa iz zgodovinskih govorov politikov, diplomatov, arhitektov in umetnikov ter se sprašuje, ali je lahko kultura v službi naroda kaj drugega kot trojanski konj za prikrito diplomacijo in politične interese. Film se giblje med več ikoničnimi stavbami, od katerih je vsaka zasnovana kot darilo sama po sebi: Oscarja Niemeyerja v Parizu, Palačo narodov v Ženevi, Palačo kulture in znanosti v Varšavi ter goro Buzludžo v Bolgariji.