Ničesar ne smemo imeti za samoumevno

MAXXI, Rim, Italija
05. maj – 12. september 2021

Postavitev temelji na poslovilnem govoru ameriškega predsednika Dwighta D. Eisenhowerja, ki je leta 1961 posvaril pred preveliko močjo vojaško-poslovnega kompleksa, pretirano instrumentalizacijo znanstvenega raziskovanja in izčrpavanjem naravnih virov ter napovedal tveganja, ki jih prinaša razrast moči in nenadzorovane kapacitete skrivnih državnih struktur oz. agencij, kakršna je danes NSA. Projekt je še zlasti aktualen v kontekstu afer kot so Snowden, Klein, Manning in podobnih dokazov o tehnično podprtem množičnem kršenju zagotovljenih državljanskih pravic s strani zahodnih držav. A tako delo kot sam govor, na katerem je osnovan, nista le napoved temačne prihodnosti, temveč poudarjata potrebo po vzpostavitvi čuječega in poučenega občestva, ki mora delovati kot zagotovilo, da se tovrstne tehnične kapacitete ne izrabljajo za potrebe preprečevanja svobode vseh prebivalcev.

Rezultat je v temni sobi ustvarjeno avdio-vizualno okolje, ki ga tehnično gledano tvori 5 ločenih zvočnih kanalov, namensko ustvarjena programska oprema, podatkovna baza, namenski računalnik in radijska postaja ter 27 printov.

 

PRETEKLE POSTAVITVE

Bigger than Myself: Heroic Voices from ex-Yugoslavia, MAXXI, Rim, Italija, 5. maj – 12. september 2021 (Kuratorica: Zdenka Badovinac)

Fragile Safari@ Paved Arts, Saskatoon, SK, Kanada, 14. september – 20. oktober 2018

Festival Ars Electronica: Artificial Intelligence – the Other I, Linz, AT, 7. – 11. september 2017

FIELDS, 2014 Riga, Latvia (Kurator: Armin Medosch)

Public Record, SPACE Gallery, Pittsburgh Biennial 2014 (Kurator: Murray Horne)

Galerija Kapelica, Ljubljana, 2014

Kolofon

Matthew Biederman & Marko Peljhan: Ničesar ne smemo imeti za samoumevno: O vzpostavljanju čuječega in poučenega občestva, 2014-
avdiovizualna instalacija

Produkcija: Zavod Projekt Atol
Zahvala: Aljoša Abrahamsberger, Brian Springer in Uroš Veber.

Projekt sta podprla Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo.

Bios

Marko Peljhan (1969) je leta 1994 ustanovil umetniško organizacijo Projekt Atol in bil leto pozneje eden od soustanoviteljev ljubljanskega laboratorija za nove medije Ljudmila. Enega svojih najbolj znanih projektov, Makrolab, je prvič predstavil na Dokumenti leta 1997 ter leta 2003 tudi na petdesetem Bienalu v Benetkah. Peljhanovo delo je bilo v zadnjih 25 letih predstavljeno in nagrajeno na številnih bienalih in festivalih, na razstavah ISEA in Ars Electronica ter v muzejih, kot so P.S.1 MoMA, New Museum of Contemporary Art, ICC NTT Tokyo, YCAM Yamaguchi, Van Abbemuseum Eindhoven, Asia Culture Centre Gwangju in Garage v Moskvi. Med drugim je leta 2001 prejel nagrado Prix Ars Electronica zlata nika za projekt polar, ki ga soustvarja z nemškim umetnikom Carstenom Nicolaijem. Z ameriško-kanadskim umetnikom Matthewom Biedermanom od leta 2008 vodita Iniciatitvo za arktično perspektivo (Arctic Perspective Initiative), ki se posveča globalnemu pomenu arktične geopolitične, naravne in kulturne sfere in je bila predstavljena na pregledni razstavi Kodirana utopija v Moderni galeriji leta 2011. Peljhanovo delo je posvečeno tudi raziskavam in pedagogiki na stiku med umetnostjo, tehnologijo in mediji na kalifornijski univerzi UC Santa Barbara, kjer ima naziv rednega profesorja. V Sloveniji je bil med pobudniki za ustanovitev Centra odličnosti Vesolje, znanost in tehnologije in začel leta 1998 aktivno delovati v vesoljskih in aeronavtičnih raziskavah in kulturalizaciji. V radijskem spektru je znan kot S54MX.

Marko Peljhan

Matthew Biederman je v Kanadi živeč ameriški umetnik, katerega interesi prečijo več medijev in miljejev, sistemov in skupnosti. Ustvarja performanse, video dela in instalacije, ki uporabljajo svetlobo, prostor in zvok ter se dotikajo značilnosti naše zaznave, kot je posredovana prek digitalnih tehnologij. Z Markom Peljhanom je glavni avtor Arctic Perspective Initiative, ki se posveča povezovanju tradicionalnih znanj in novih tehnologij z namenom vzpostavitve večje avtonomnosti cirkumpolarnih območij. Svoja dela je predstavljal na Lyon Bienniale, Istanbul Design Bienniale, The Tokyo Museum of Photography, ELEKTRA, Ars Electronica, CTM, Montreal Bienniale in mnogih drugih. Pierce Warnecke je ameriški zvočni in video umetnik, ki je dolgo živel v Franciji, nato v Berlinu in od nedavnega v Španiji. Sodeloval je s Frankom Bretschneiderjem (vizualije za njegovo delo “Sinn+Form” za založbo raster-noton). Je so-kustos festivala in založbe Emitter Micro. Svoja dela je predstavljal na KW Institut, LEAP, Harvestworks, Luggage Store Gallery, Berklee, CalArts, pa tudi na festivalih kot so Bienale Zero1, MADEiRADiG, Transmediale, Bozart/BEAF, Boston Cyberarts, Visionsonic, Pixelache, Vidéoformes, SXSW Interactive, CMT in drugi. Njegova glasba je izšla pri založbah Khalija, Staaltape, Gaffer, Attenuation Circuit in Grünrekorder.

 

Matthew Biederman

Brian Springer je medijski umetnik, ki ga najbolje poznamo po njegovem delu na področju videa, zvoka in performansa. Izjemno odmeven je bil njegov video dokumentarec SPIN (1995), v katerem je Springer uporabil materiale internih satelitskih TV prenosov, ki niso namenjeni javnosti in s pomočjo njih v filmu dekonstruiral novičarski svet komercialnih TV postaj in o katerem je NY Times zapisal, da je »uničujoča kritika načinov manipuliranja z novicami in politikami, ki jih izvaja televizija.« Feed je nastal na sledi projekta SPIN, v katerem se je Springer prav tako ukvarjal z neobdelanimi prestreženimi materiali. Njegov dokumentarec The Disappointment: Or, The Force of Credulity (2007) pa spodbuja gledalca, da premisli zgodovino in zgodovinjenje, dokumentacijske postopke, principe pozabe in vgrajevanje le teh v kulturno konstrukcijo nacionalnega sentimenta. Njegova dela so bila prikazana v institucijah kot so ZKM, the Hammer Museum (Los Angeles), the Whitney Museum (NYC), ICA (London) in Centre Pompidou (Paris).

Brian Springer