Makrolab
Projektni prostor Zuecca, Benetke, Italija
10. september – 21. november 2021
Na 50. beneškem bienalu leta 2003, ki ga je kuriral Francesco Bonami, in v okviru razstave Individualni sistemi, ki jo je kuriral Igor Zabel, je bila na otoku Campalto v Lauguna di Venezia od junija do novembra tistega leta postavljena avtonomna struktura, sistemi in okolje Makrolab mkIIex. V delu razstave v Arsenalu je bila postavljena komunikacijska konzola v realnem času in predstavitev projekta prek trikanalnega videofilma, ki sta ga ustvarila Marko Peljhan in njegov sodelavec Sašo Podgoršek.
Projekt, ki ga je Peljhan zasnoval leta 1994 in je bil prvič izveden na documenti X v Kasslu leta 1997, je bil na otoku postavljen v svoji zadnji iteraciji mkIIex. Ta posebna faza projekta, ki je imel popolnoma avtonomne sisteme za pridobivanje energije (vetra in sonca), vode (sladka voda je bila proizvedena iz vode v laguni), odpadkov (za projekt je bil zasnovan bioreaktorski sistem za ravnanje z odpadki, ki ga je projekt tudi upravljal) in sistema vrtov, je bila zadnja različica pred Makrolabovo selitvijo na Arktiko in Antarktiko prek I-TASC (Interpolar Transnational Art and Science Constellation) in sodelovanjem v dejavnostih mednarodnega polarnega leta kot (Projekt 417) ter pobude Arctic Perspective. Od leta 2007 dalje se projekt vodi pod okriljem antarktične baze LAB Ladomir.
Makrolab je bil zasnovan kot kompleksno sistemsko okolje in stroj za raziskovanje globalnih komunikacijskih, vremenskih/podnebnih in migracijskih sistemov kot treh kompleksnih in medsebojno povezanih področij, ki določajo notranje delovanje celovitih planetarnih sistemov. Dovolj je povedati, da je bil to projekt, ki je bil daleč pred svojim časom tako z razumevanjem kompleksnosti medsebojno povezanih globalnih sistemov kot tudi s svojim transdisciplinarnim dosegom, ki je zajemal raziskave telekomunikacij, razvoj odprtokodne programske opreme (dyne.org) in alternativne energetske sisteme za dolgotrajno trajnost.
Julija 2003, med operacijami na Campaltu, je posadka Makrolaba lahko usmerila satelit QuickBird, ki ga je izdelalo podjetje Ball Aerospace, da je pridobil avtoportret laboratorija na Campaltu ter prejel neobdelane posnetke in jih obdelala v laboratoriju.
To je prvič, da širši javnosti razkrivamo ta del operacij medijev in elektronskih motenj Makrolab Zemlja-Orbita-Zemlja, in prvič, da se Makrolab, ki je bil na Campaltu dobro skrit, razkrije širšemu občinstvu bienala.
Skupaj z avtoportretom satelita QuickBird predstavljamo tudi izvirno shemo projekta Makrolab in model arhitekture mkIIex.
Kolofon
Produkcija: Zavod Projekt Atol, Ljubljana, Slovenija
Podpora: Ministrstvo za kulturo, Republika Slovenija, Projektni prostor Zuecca, UCSB Systemics Lab, Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana
Bio
Marko Peljhan (1969) je leta 1994 ustanovil umetniško organizacijo Projekt Atol in bil leto pozneje eden od soustanoviteljev ljubljanskega laboratorija za nove medije Ljudmila. Enega svojih najbolj znanih projektov, Makrolab, je prvič predstavil na Dokumenti leta 1997 ter leta 2003 tudi na petdesetem Bienalu v Benetkah. Peljhanovo delo je bilo v zadnjih 25 letih predstavljeno in nagrajeno na številnih bienalih in festivalih, na razstavah ISEA in Ars Electronica ter v muzejih, kot so P.S.1 MoMA, New Museum of Contemporary Art, ICC NTT Tokyo, YCAM Yamaguchi, Van Abbemuseum Eindhoven, Asia Culture Centre Gwangju in Garage v Moskvi. Med drugim je leta 2001 prejel nagrado Prix Ars Electronica zlata nika za projekt polar, ki ga soustvarja z nemškim umetnikom Carstenom Nicolaijem. Z ameriško-kanadskim umetnikom Matthewom Biedermanom od leta 2008 vodita Iniciatitvo za arktično perspektivo (Arctic Perspective Initiative), ki se posveča globalnemu pomenu arktične geopolitične, naravne in kulturne sfere in je bila predstavljena na pregledni razstavi Kodirana utopija v Moderni galeriji leta 2011. Peljhanovo delo je posvečeno tudi raziskavam in pedagogiki na stiku med umetnostjo, tehnologijo in mediji na kalifornijski univerzi UC Santa Barbara, kjer ima naziv rednega profesorja. V Sloveniji je bil med pobudniki za ustanovitev Centra odličnosti Vesolje, znanost in tehnologije in začel leta 1998 aktivno delovati v vesoljskih in aeronavtičnih raziskavah in kulturalizaciji. V radijskem spektru je znan kot S54MX.
Marko Peljhan
