Spektralne pokrajine

V jedru Bergerjeve prakse stoji zanimanje za dihotomijo med človeškim zaznavanjem časa in časom v bioloških, okoljskih in geoloških procesih, katerih del smo. Ta dihotomija izhaja iz sedanjosti, kjer smo kot posamezniki izzvani spremeniti svoj način življenja in tako prispevati k prizadevanjem in ukrepom za zagotovitev prihodnosti naših zanamcev.

V svojem delu, ki se že več let odvija pod naslovom Spektralne pokrajine (Spectral Landscapes), Berger raziskuje odnos med radioaktivnostjo in pokrajino. V zadnjih dveh letih je na Finskem obiskoval lokacije z večjo naravno radioaktivnostjo, ki izvira iz propadanja mineralizacij naravnega urana in torija. Podatki, ki jih je zbral na terenu, mu omogočajo, da gama sevanja reprezentira kot telesa, ki štrlijo iz radioaktivne osnovne kamnine in orišejo zapletene a pokrajini lastne značilnosti. Konstitucija teh nevidnih a prisotnih teles je del planetarnih procesov, ki se odvijajo v izredno dolgih časovnih obdobjih in segajo globoko v preteklost in prihodnost (deep time); odraža oblike kontinentalnega odnašanja, biogenega kopičenja kisika v naši atmosferi, pregibanja gorskih verig in njihove erozije ter sledi razbrazdanosti geofizičnih formacij, ki zaznamujejo značilnosti pokrajine, ki nas obdaja. Prisotnost teh, kot jih imenuje Berger, spektralnih teles, je mogoče zaznati le z ekstrasenzoričnimi sredstvi, hkrati pa so spektralna tudi v smislu, da gre za svetlobna polja, fotone, četudi se nahajajo v (za človeško oko) nevidnem delu spektra.