Zanke v prenosu

osmo/za, Ljubljana
27. december 2018 – 10. januar 2019

Otvoritev postavitve: 27. december 2018 ob 19.00
RADART 28. december 2018 ob 20.00
Predavanje Roberta Bobniča: V iskanju strojnega časa: 4. januar 2019 ob 18.00
Dodatna termina: 5. in 9. januar 2019 med 18.00 in 21.00
Zatvoritev in pogovor z Vorancem Kumarjem in Stašem Vrenkom: 10. januar 2019 ob 18.00

Staš Vrenko v projektu Zanke v prenosu nadaljuje z obravnavo strojnih in programskih procesov snemanja, shranjevanja, obdelave in posredovanja zvoka, ki je predstavljala izhodišče njegovih preteklih del Veznik in Tehnike posvojitve.

Projekt obravnava tehnične medije, zmožne vzpostavljanja specifičnih modalitet merjenja in beleženja časa ter ustvarjanja edinstvenih, na tehnološko logiko vezanih oblik časovnosti. Interaktivna zvočna postavitev Zanke v prenosu je zasnovana kot interaktivni sistem treh identičnih zvočnih naprav oziroma orodij, namenjenih procesiranju zvočnih in logičnih signalov. Podlaga posameznih orodij so za ta namen razvite aplikacije za pametne telefone, razširjene z naborom analogno-digitalnih modularnih elektronskih vezij. Preko sistema (elektromagnetnih in podatkovnih) povratnih zank v posameznih napravah in zank na ravni komunikacije med napravami preko LAN povezave, Zanke v prenosu rezonirajo in ozvočijo mikrotemporalne procese analognih in digitalnih tehničnih medijev, ki so človeški percepciji sicer nedostopni.

Staš Vrenko v projektu Zanke v prenosu nadaljuje z obravnavo strojnih in programskih procesov snemanja, shranjevanja, obdelave in posredovanja zvoka, ki je predstavljala izhodišče njegovih preteklih del Veznik in Tehnike posvojitve, zanimanje za zvočne pojave pa je v novem projektu razširil na področje soničnosti. Soničnost (sonicity), kot jo opredeli nemški medijski teoretik Wolfgang Ernst, poimenuje oscilacijske dogodke in frekvenčno domeno kot epistemološki objekt, ki se nanaša na neslišne dogodke v polju analognega in digitalnega, vibracijskega in ritmičnega ter predstavlja stičišče časa in tehnologije.

Tehnične medije, ki so poleg merjenja in beleženja časa sposobni tudi manipulacije časovne osi in ustvarjanja edinstvenih, na tehnološki logiki temelječih oblikah časovnosti, Ernst opredeli kot časovno-kritične (time-critical media). Gre za tehnologije, katerih časovnosti so lahko razumljene zgolj v procesualnosti njihovih časovnih operacij, tj. skozi obravnavo tehničnih signalov algoritmičnih procesov, ne skozi analizo vsebin kulturnih znakov. Njihove časovnosti tako zmotijo človeško percepcijo časa in ločujejo čas človeške kulture od časa tehničnih medijev (ton od frekvence).

Časovno-kritični mediji predstavljajo implementacijo fizikalnih in matematičnih zakonov in tako niso zgolj kulturni produkt. Pri mehanskih (fonograf, kinematografija, magnetni trak …) in elektromagnetnih transmisijskih (radio, televizija …) medijih gre za analogne procese, ki v kulturni čas vnašajo določene diskontinuitete s tem, ko omogočajo hrambo in ponovno predvajanje zvoka. Ti tehnični mediji v 20. stoletju sprožijo ključne premike tudi v polju glasbe, ki (v zahodni tradiciji) do tedaj temelji na simbolizaciji zvoka (notacija).

Časovnost digitalnih naprav, ki zvočni signal skozi pretvorbo v številčni (binarni) zapis ponovno simbolizirajo, je vezana na materialne lastnosti analognih komponent (npr. RC oscilator, ki pogosto generira operativno frekvenco digitalnih naprav). Matematizirana soničnost se pojavi tudi v nekaterih elektronskih sintetizatorjih zvoka, v katerih so digitalni signali uporabljeni kot prožilni (trigger) in preklopni (gate) signali ali kot pravokotni val (square-wave). Prehod iz analogne v digitalno paradigmo pa predstavlja tudi premik v postopkih časovnega procesiranja od uporabe zapoznelnih vodov (signal delay lines) k mikrotemporalnim izračunanim časovnim oknom (calculated time windows), zaradi katerih je digitalno računani realni čas (real-time) bistveno dinamičen: »Računalnik ni bil še nikoli tako časovno-kritičen […] [P]ovezave, ki ustrezajo ukazom zakodiranim v delovnem spominu, so vzpostavljene samo, kadar so potrebovane, kar vzpostavlja še večjo prožnost v časovno-kritičnem polju.« 1

Interaktivna zvočna postavitev Zanke v prenosu nezaznavne časovne procese tehničnih medijev – njihovo implicitno soničnost – obravnava preko sistema treh identičnih zvočnih naprav, namenjenih procesiranju zvočnih in logičnih signalov na ravni programske in strojne opreme. Podlaga posameznih naprav so za ta namen razvite aplikacije za pametne telefone, razširjene z naborom elektronskih vezij, ki temeljijo na analogno-digitalnih čipih in s procesiranjem elektro-magnetnega signala (v obliki vala) intervenirajo v časovnost digitalnega medija (pametnega telefona in mobilnih aplikacij). Vezje tako omogoča neposredno poseganje v izhodni digitalni signal, katerega obdelava poteka po analognih in digitalnih principih, zanimiv ‘preskok’ v vezju pa predstavlja prehod električnega signala v slišno obliko na minimalni fizični razdalji med zvočnikom in mikrofonom, ki sta integrirana v vezje.

Ključno raven instrumentov predstavlja sistem (elektromagnetnih in podatkovnih) povratnih zank v posameznih napravah in zank na ravni komunikacije med napravami preko LAN povezave. Vlogo povratnih zank v Zankah v prenosu lahko mislimo skozi delo Alvina Lucierja I am sitting in a room (1969), v katerem povratna zanka predvajanja in snemanja govora ojača rezonantne frekvence prostora in besede zabriše v ritmično zvočnost. Ta postopek preobrazi zvok v »krono-poetičen dogodek, pri čemer je pravi krono-poet sam snemalnik.« 2

Dinamične povratne zanke Zank v prenosu podobno, a preko avto-rezoniranja samega tehničnega medija skozi serije ojačanj signala v realnem času neizogibno ojačajo tudi zakasnitve (latency), ki so običajno tiste, ki nas v interakciji s tehnologijo opominjajo na ogromne količine mikrotemporalnih konfiguracij, potrebnih za uspešne medijske operacije. Sistem povratnih zank tako omogoči posredno ozvočitev mikrotemporalnih procesov analognih in digitalnih tehničnih medijev. Zanke v prenosu lahko torej razumemo kot obenem zvočno in merilno orodje – instrument, osnovan na specifični (medijsko-arheološki) metodi, ki ni »zgolj človeški način razumevanja tehnologije, ampak je tudi oblika tehnične zaznave, v kateri sama tehnološka naprava postane slušni organ,«3 s čimer ‘tehnološko sporočilo medija’ postane tudi njegova glasbena vsebina.
Besedilo: Maja Burja

1Wolfgang Ernst, Chronopoetics: The Temporal Being and Operativity of Technological Media, Rowman & Littlefield International, London 2016, str. 88
2Wolfgang Ernst, Sonic Time Machines: Explicit Sound, Sirenic Voices, Implicit Sonicity, Amsterdam University Press, Amstredam 2016, str. 39
3Prav tam, str. 31

OSTALE POSTAVITVE

@ 26. bienale oblikovanja: Skupno znanje, Ljubljana, Slovenija, 14. november 2019 – 9. februar 2020
@ Agora Créative 2019 (EASTN-DC), Grenoble, Francija, 15. – 19. oktober 2019
@ Mednarodni festival računalniške umetnosti MFRU, Maribor, 11. – 18. oktober 2019

Kolofon

Staš Vrenko: Zanke v prenosu, 2018
interaktivna zvočna postavitev

Avtor: Staš Vrenko
Kuriranje: Lenka Đorojević
Besedilo in sokuriranje: Maja Burja
Produkcija: Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost (zanj Tina Dolinšek) in Zavod Projekt Atol (zanj Uroš Veber).
Zahvala: RogLab, Luka Frelih, Daniel Iglesia in Uroš Veber

Projekt poteka v sodelovanju z Revijo za kritiko sodobne umetnosti ŠUM in je del mreže EASTN-DC, ki je sofinancirana s strani Evropske Unije, program Ustvarjalna Evropa. Projekt sta podprla Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana in Ministrstvo za kulturo RS.

Bio

Staš Vrenko je medijski umetnik, glasbenik in oblikovalec elektronskih instrumentov. Magistriral je na oddelku za kiparstvo na ALUO v Ljubljani (cum laude) in za magistrsko delo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Njegova umetniška praksa združuje različna polja umetnosti, s poudarkom na raziskovanju zvoka, elektronskih medijev in tehnologij, kineticizma in performativnosti. V zadnjih letih se je predstavil z več samostojnimi projekti: Izdelave (P74), Plošča (Kino Šiška), Zanke v prenosu (osmo/za), Tehnike posvojitve (P74) in Veznik (MoTA). Razstavljal je tudi na več skupinskih razstavah, mdr. na mednarodnem festivalu Agora Creative (Grenoble), MFRU_25, Kiblix, mednarodnem festivalu Svetlobna Gverila, v Galeriji Vžigalica, Galeriji Škuc,v sklopu projekta Liminale na U3| 7. Trienale sodobnih umetnosti v Sloveniji (SCCA Ljubljana), in drugje.