Piscis ludicrous / Zamaknjeni pogled (Ligofilija)

Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana
15. februar – 15. april 2018

Sploh biti nekaj – kamen, kuščar, človek – je biti zavit.
Kako si misel želi, da bi se lahko zvijala in obračala kot kačja poezija.
Timothy Morton (Dark Ecology)

V video eseju Piscis ludicrous / Zamaknjeni pogled (Ligofilija) umetnica z več vidikov predstavlja nečloveški subjekt – mehiškega salamandra aksolotla, enega od mnogih nekosmatih prijateljev, ki so skozi zgodovino zamikali človeški um:

  • aksolotl kot vrsta, ki ji grozi izumrtje v naravnem okolju;
  • aksolotl kot predmet znanstvenih raziskav zaradi njegovih neverjetnih regenerativnih sposobnosti, ki obljubljajo večno življenje;
  • aksolotl kot kulturna dediščina v biopolitičnih in dekolonialnih odnosih, kot vez z mitologijo v sodobnem svetu.

Umetnica postavlja potopitveno in poetično vizualno zvočno krajino, da bi gledalce na ravni čutnih zaznav spodbudila k razmisleku o novih (ekoloških) realnostih v času antropocena (ne glede na morebitne moralne sodbe). Z opremo za terensko snemanje je vstopila v življenjsko okolje aksolotlov in o razmerah v ekologiji razpravljala z nekaterimi znanstveniki, etnobiologi, kmeti (chinamperas) in drugimi izvedenci, ki spremljajo/motrijo zelo velike spremembe v aksolotlovem ekosistemu.

Aksolotli, ujeti v resničnost ekološke katastrofe, so skozi stoletja oblikovali številne predstave ljudi, ki so se z njimi srečevali. Španski naturalist je v 16. stoletju zabeležil njihovo ime v jeziku nahuatl in si zamislil latinsko ime piscis ludicrous – smešna riba. (Henderson, 16) V kratki zgodbi »Aksolotl« Julia Cortázarja je pripovedovalec zamaknjen, uročen. Doživi lastno metamorfozo, spreminjanje v aksolotla: »Gledal sem jih eno uro in potem odšel, ne da bi lahko mislil na kaj drugega.« Video esej ponuja večplasten pogled na živali in gledalec/ka doživlja podoben zamik kot tisti, o katerem piše Cortázar. Izziva dojemanje odnosa med nečloveškim subjektom in človekom. Raziskuje, kako bi lahko opažali parametre ekoloških potreb drugih vrst v času temne ekologije.

Aksolotli so stare Azteke fascinirali zaradi nenavadnega videza in izjemnih regenerativnih sposobnosti. Verjeli so, da je aksolotl utelešenje boga Xolotla, ki je bil brodnik umrlih v podzemni svet in bog ognja. Hkrati so tudi del njihove kulinarične tradicije in ljudskega zdravilstva.

Mitologija in znanstvena dejstva o aksolotlih, ki so pomešana s popularno kulturo, vabijo gledalce k poglobljenemu pogledu na sobivanje in soobstoj različnih vrst v sodobnem svetu. Od 19. stoletja naprej se je število aksolotlov povečalo, čeprav zgolj v laboratorijih, kjer podrobno raziskujemo njihovo biološko prednost – večno mladost. Po drugi strani so ljudje vzrok za njihovo (neizbežno) izumrtje v naravnem habitatu, in jezera okoli Ciudad de Méxica, kjer aksolotli živijo (so nekdaj živeli) v temi močvirij, izgubljajo simbolni pomen kot povezava med preteklostjo in prihodnostjo.

Z vsemi znanstvenimi zaslugami na področju regenerativne biologije ter obljubi o podaljševanju človeškega življenja, je človeštvu skoraj nemogoče videti aksolotle takšne, kakršni so – nečloveški subjekti v procesu neizogibnega izumiranja.

Projekt razpira vprašanje: Kdo opazuje koga? Kdo je viden kot (vodna) pošast in kdo je zaznavan kot optična utvara?

Ligofilija je serija raziskovalnih umetniških del, ki nastajajo na pobudo Robertine Šebjanič v želji, da bi raziskala ljubezen (gr.: philéō) do temè (gr.: lúgē) in do neznanih prebivalcev tistih krajev, ki so za ljudi negostoljubni.

Bibliografija:

  • Cortázar, Julio, “Axolotl”, v Literaria, Buenos Aires, 1952.
  • Henderson, Caspar, The Book of Barely Imagined Beings. A 21th Century Bestiary, Chicago and London: The University of Chicago Press, 2013.
  • Morton, Timothy, Dark Ecology. For a Logic of Future Coexistence, New York: Columbia University Press, 2016.
  • Voss, Randal S.; Woodcock, Ryan; Zambrano, Luis, “A Tale of Two Axolotls”, v BioScience, številka 65, izdaja 12, 1. december 2015, str. 1134–1140

Ligofilija je serija raziskovalnih umetniških del, ki nastajajo na pobudo Robertine Šebjanič v želji, da bi raziskala ljubezen (gr.: philéō) do temè (gr.: lúgē) in do neznanih prebivalcev tistih krajev, ki so za ljudi negostoljubni.

Kolofon

Robertina Šebjanič: Piscis ludicrous / Zamaknjeni pogled (Ligofilija), 2018
Video esej 15′ 30”

Kamera, montaža, zvok: Robertina Šebjanič
Razstavo je pripravila: Ida Hiršenfelder
Besedilo: Robertina Šebjanič in Ida Hiršenfelder
Glas: Matija Drobne, Polona Torkar
Oblikovanje zvoka: Rok Kovač
Intervjuji: Tzintia Mendoza, CIBAC-UAMX: Dr. José Antonio Ocampo Cervantes, Arturo Vergara Iglesias, Alan Roy Jimenez Gutierrez, Angelina Saldaña; Instituto de Investigaciones Biomédicas UNAM: dr. Jesús Chimal Monroy in Brianda Berenice Lopez Avina, El Laboratorio de Restauración Ecológica UNAM: dr. Luis Zambrano
Prevod in lektura (slovenščina): Tamara Soban
Lektura (angleščina): Paul Steed
Tehnična podpora: Tomaž Kučer, Uroš Veber (Projekt Atol)

Produkcija serije Ligofilija (2017-):
Zavod Projekt Atol, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Sektor, CIBAC-UAMX (Centro de Investigaciones Biológicas y Acuícolas de Cuemanco Universidad Autonoma Metropolitana Unidad Xochimilco), Arte+Ciencia at UNAM (The National Autonomous University of Mexico), 2017 Art/Research Residency pri Arte+Ciencia at UNAM pod vodstvom Maríe Antonie González Valerio s pomočjo Roberta Rojasa Madrida, Transitio_MX 07 festival v Centro Multimedia celebrado en Centro Nacional de las Artes (CENART).

Svetovanje, intervjuji in posebna zahvala: Tzintia Mendoza, CIBAC-UAMX: Dr. José Antonio Ocampo Cervantes, Arturo Vergara Iglesias, Alan Roy Jimenez Gutierrez, Angelina Saldaña; Instituto de Investigaciones Biomédicas UNAM:  dr. Jesús Chimal Monroy in Brianda Berenice Lopez Avina, Arte+Ciencia UNAM: María Antonia González Valerio, Roberto Rojas Madrid, dr. Luis Zambrano (El Laboratorio de Restauración Ecológica UNAM),  Alejandra Ramos (UNAM), Francisco Martinez Perez, Secretario Auxiliar de la Cantera Oriente (REPSA), Pedro Soler, Miha Colner, Sarah Hermanutz, Annick Bureaud, Ale de la Puente, Ida Hiršenfelder (MG+MSUM), Kristijan Tkalec (Rampa Lab), Gregor Aljančič (Tular Cave Laboratory), Transitio_MX  festival, Centro Multimedia celebrado en Centro Nacional de las Artes (CENART).

Bio

Robertina Šebjanič (1975) je umetnica, ki svoje ideje in koncepte pogosto realizira v sodelovanju z drugimi avtorji, zato njena dela utelešajo interdisciplinarnost in neformalno integracijo. V svojih delih se ukvarja z vzpostavitevijo razmerij med humanističnimi in naravoslovnimi znanostmi ter tehnologijo (umetnostjo – tehnologijo – znanostjo). Njeno raziskovanje je v zadnjih letih predvsem usmerjeno na področje živih sistemov, AV performansov ter zvočnih umetnosti in postavitve interaktivnih ambientalnih odzivnih okolij. Robertina je soustanoviteljica skupine Theremidi orchestra (2011-2018) in članica mednarodne mreže Hackteria (od leta 2013).

2016 je za delo Aurelia 1+Hz / proto viva sonification prejela častno omembo – Honorary mention Prix Ars Eletronica v kategoriji Interactive Art+, leta 2016 pa in STARTS 2016 nominacijo za projekt Time Displacement / Chemobrionic Garden. Prejela je tudi nominacijo Beli Aphroid za projekt Aquatocene. Je del platforme SHAPE 2017. Leta 2018 je bila rezidenčna umetnica Ars Electronice (EMARE / EMAP), s projektom aqua_forensic (sodelavec Gjino Šutić). Njeno delo Aurelia 1+Hz / proto viva generator (artist proof) je od leta 2019 del BEEP Electronic Art Collection (BEEP kolekcije elektronske umetnost) iz Reus-a v Španiji.

Robertina Šebjanič